ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[Roža]

Frontotemporalne demence

Že leta 1892 je Arnold Pick opazil izrazito atrofijo dela možganov pri bolniku z motnjami govora. Kasneje imenovano Pickovo demenco danes uvrščamo v skupino bolezni s podobnimi znaki, ki jo zaradi propadanje čelnega in senčnega režnja imenujemo frontotemporalne demence. Pokažejo se v starosti 35-75 let, v povprečju približno 10 let prej kot Alzheimerjeva bolezen in predstavljajo 5-7 % vseh demenc. Dednost ima precej večjo težo kot pri Alzheimerjevi bolezni saj je 20-40 % teh oblik demence dednih.

Bolezenske težave se pri bolnikih s frontotemporalnimi demencami vedno začnejo neopazno in postopoma napredujejo do izrazitih osebnostnih sprememb in/ali motenj govora. Motnje spomina so sicer tudi prisotne, vendar so ob ostalih težavah manj opazne. Običajno motnje spomina niso prvi znak bolezni in imajo drugačen značaj kot pri Alzheimerjevi bolezni. Čeprav se bolniki lahko spomnijo dogodkov zadnjih dni in so orientirani, ob drugi priložnosti prav teh dogodkov ne zmorejo priklicati.

Te oblike demenc pogosto spremljajo tudi motnje gibanja (parkinsonizem, bolezen motoričnega nevrona z mišično oslabelostjo).

Osebnostne spremembe

Najpogosteje so prvi znak te vrste demenc spremembe osebnosti in socialnih veščin. Kažejo se z neustreznim vedenjem v dani situaciji kot so neprimerne šale, nepredvidljivi odzivi in razburljivost. Z napredovanjem bolezni se osebnostne spremembe stopnjujejo, pojavijo se povsem nove oblike vedenja, kot so kraje, nabiranje nekoristnih predmetov, ponovno branje ene in iste knjige, hoja po stalno enaki poti, drgnjenje rok, ploskanje in podobno. V skrajni obliki je tako vedenje lahko celo nevarno, če npr. hoče bolnik izstopiti iz vozečega avtomobila, ker je ob cesti zagledal nekaj zanimivega. Pojavi se tudi neustrezno spolno vedenje. Spremenijo se prehrambene navade (prekomerno hranjenje, uživanje samo določene vrste hrane, uživanje neužitnih dodatkov, pobiranje ostankov hrane, v pozni fazi si dajejo v usta različne predmete). Spremljajo jo izguba interesov, socialni umik in pomanjkanje skrbi za druge. Zanemarjanje izgleda in osebne higiene je včasih eden prvih znakov bolezni. Ob vsem tem pa bolniki ne kažejo uvida in zaskrbljenosti ob svojem ravnanju in so celo dobro razpoloženi.

Motnje govora

Motnje govora, ob relativno ohranjenih ostalih spoznavnih sposobnsotih, so lahko prvi znak frontotemporalne demence. Bolniki imajo težave z izražanjem, težko najdejo pravo besedo, poimenujejo predmet ali osebno ime. Pojavijo se težave z branjem in pisanjem. Pri nekaterih bolnikih je ohranjeno razumevanje pomena besed, drugi pa imajo težave tudi na tem področju. Z napredovanjem bolezni uporabljajo čedalje manj besed in v končni fazi ne govorijo več. Kadar se bolezen prične z motnjami govora, se lahko kasneje pridružijo tudi osebnostne spremembe.

Zdravljenje

Kljub temu, da so že dokaj dobro poznane bolezenske spremembe pri frontotemporalnih demencah, pa učinkovitega zdravljenja zaenkrat ni na voljo. Nekatere vedenjske spremembe se lahko izboljšajo po uvedbi antidepresivov, ki delujejo na serotonin. Učinkovitost zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, pri teh vrstah demenc ni dokazana.

_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[marjan]

DEMENCA



Opozorilni znaki demence

Pozabljanje

Vsakdo lahko včasih pozabi kje ima ključe, pozabi zakleniti vrata ali pozabi ključe v zaklenjenih vratih. Nekateri ljudje kar pogosto pozabijo dežnik na vlaku ali denarnico v trgovini, zlasti kadar so zamišljeni, utrujeni ali zelo obremenjeni. Povsem normalno je, da občasno pozabimo na dogovorjeni sestanek, telefonsko številko ali ime znanca, ki ga nekaj časa nismo srečali. Ne moremo se spomniti datuma srečanja z znancem, čeprav se dogodka samega ali določenih lastnosti ključne osebe dobro spomnimo. Želenih stvari se lahko spomnimo v drugih okoliščinah, čez določen čas ali ob ustrezni pomoči. Značilno je, da se za razliko od Alzheimerjeve bolezni, težave tekom več let ne stopnjujejo pomembno in tako ne zmanjšujejo opazno uspešnosti posameznika. Tovrstne težave so najbolj izražene pri tistih, ki so intelektualno manj aktivni, največjo negotovost pa povzročajo tistim, ki so intelektualno aktivnejši.

Ljudje z demenco ne le pozabijo na dežnik na vlaku, temveč tudi to, da so se z vlakom sploh peljali. Ne vedo, kaj bi počeli s ključi. Ne le da pozabijo kaj so jedli za zajtrk, ki je bil pred eno uro, temveč tudi to, da so zajtrkovali. Ker pozabljajo sprotne dogodke, se radi pogovarjajo o dogodkih iz mlajših življenskih obdobij, ki se jih vsaj v začetku bolezni še dobro spomijo. Za pozabljeno denarnico domnevajo, da je bila ukradena. Različne predmete tudi shranijo na povsem neustreznem mestu: likalnik v hladilnik, ročno uro v posodo za sladkor ali smeti v koš za perilo. Pozabljajo tudi imena svojcev s katerimi se pogosteje srečujejo ali pa jih zamenjajo med seboj. Ljudje z demenco, kakršna je Alzheimerjeva bolezen si novih podatkov ne zapomnijo, pogosteje pozabljajo in se tudi čez čas ne spomnijo potrebnih podatkov. Težave so tako pogoste, da onemogočajo samostojno življenje.


Težave pri dnevnih aktivnostih

Ljudem, ki so zelo zaposleni lahko od časa do časa uide katero izmed običajnih opravil. Gospodinja pripravi ob družinskem prazniku zelenjavno prilogo na katero pozabi in jo postreže ob koncu obeda. Pomotoma lahko sladka kavo s soljo. Zmoto takoj opazi, če ne prej pa po prvem požirku take kave.

Ljudje z demenco morda še lahko pripravijo kosilo vendar ga ne postrežejo, pozabijo lahko celo, da so ga sploh pripravili. Pripravljeni obrok je zaradi neužitnih dodatkov neuporaben, ob tem pa kuhar svoje napake sploh ne opazi.


Težave pri govoru

Vsakomur se včasih zgodi, da ne najde prave besede, zlasti tiste, ki jih redkeje uporablja. Lahko se nam zgodi, da ne poznamo točnega pomena kakšnega žargonskega izraza ali narečne besede. Iz celotnega stavka ali okoliščin pa vendarle lahko domnevamo pomen neznanega izraza.

Ljudje z demenco morda sprva še dojamejo pomen kratkega, enostavnega stavka, ne razumejo pa več daljših sestavljenih stavkov ali posameznih besed, ki so jih nekdaj sami uporabljali. Pozabljajo tudi posamezne enostavne, pogosto uporabljene besede ali pa jih nadomeščajo z neustreznimi besedami oziroma "si izmislijo" povsem nove besede. Ker ne najdejo ustreznega imena predmeta, ta predmet opišejo (telefon - to je za telefonirat; brivnik - to je za brado pokosit). Zaradi vsega tega postanejo stavki nerazumljivi.


Težave s časovno in krajevno orientiranostjo

Lahko se nam zgodi, da se zmotimo v datumu za dan ali dva, da pozabimo kateri dan v tednu je, zlasti ko smo na dopustu. Z avtobusom se morda odpeljemo v napačno smer ali pa ne izstopimo pravočasno. V tujem mestu se težko znajdemo, ne najdemo iskane ulice in zato prosimo za pomoč mimoidoče, pa kasneje vendarle pridemo do cilja. Po končanem nakupu morda ne najdemo avtomobila parkiranega pred veleblagovnico.

Ljudje z demenco se zmotijo pri oceni datuma ne le za leta temveč tudi za desetletja. Kot tekočo letnico povedo leto rojstva. Zmotijo se ne le pri oceni dneva v tednu temveč tudi pri oceni letnega časa. Izgubijo se tudi v domači ulici, kjer so preživeli večino življenja. Ne vedo kje so, kako so se tam znašli in tudi ne vedo, kako bi se vrnili domov. Čeprav so že upokojeni, pa se lahko zjutraj odpravijo v službo. Lahko se odpravijo k prijatelju ne da bi vedeli v katero smer naj se napotijo.


Težave s presojo

Nekateri ljudje so lahko tako zatopljeni v delo, da pozabijo na uro in obveznosti. Pozabijo na obroke hrane ali za krajši čas na otroke, ki jih varujejo.

Ljudje z demenco pa popolnoma pozabijo na otroka, ki bi ga morali čuvati in odidejo na sprehod. V hudem zimskem mrazu se odpravijo na sprehod v srajci ali pa si oblečejo več srajc, ne, da bi se jim to zdelo nenavadno.


Težave z abstraktnim mišljenjem

Ljudje imamo različne sposobnosti abstraktnega mišljenja. Vsakdo ima lahko težave, ko se prvič znajde pred bančnim avtomatom ali pri izpolnjevanju davčne napovedi.

Ljudje z demenco pa izgubijo že pridobljene sposobnosti abstraktnega mišljenja. Zgodi se jim, da ne vedo, čemu sploh služi bančni avtomat in zakaj bi morali izpolniti davčno napoved. Morda pa si ne predstavljajo več vrednosti zneska denarja, ki bi ga radi porabili za nakup.


Spremembe čustvenega razpoloženja in vedenja

Zaradi različnih življenjskih okoliščin, zlasti ob izrazitejših obremenitvah ali izgubah lahko postanemo otožni ali žalostni. Ob veselih dogodkih, uspešno zaključenem poslu smo običajno veseli in razigrani. Nekateri ljudje hitreje pokažejo čustva, drugi so po naravi bolj zadržani.

Ljudje z demenco pa pogosto kažejo hitra, tudi zelo izrazita čustvena nihanja od žalosti do jeze ali veselja brez očitnega razloga. Izraženo čustvovanje je lahko v danem trenutku povsem neustrezno (veselje ob slabi novici). Lahko pa čustev, ki bi jih običajno pričakovali ne pokažejo, na videz ostanejo povsem brez čustvenega izraza. Nekdaj znani veseljaki ob posrečeni šali topo strmijo predse.


Osebnostne spremembe

Ljudje osebnostno zorimo in se spreminjamo vse življenje. Vsem so tudi iz lastnih izkušenj poznane bolj ali manj izrazite spremembe iz obdobja adolescence. Spreminjamo se tudi s staranjem.

Pri bolnikih z demenco pa so spremembe lahko zelo izrazite. Izstopajo lahko posamezne osebnostne poteze, ki se z razvojem demence potencirajo. Klepetulja lahko postane izraziteje blebetava, skopuh še bolj stiskaški. Lahko pa bolniki z razvojem demence tudi izgubljajo značilne osebnostne poteze ali prevzamejo povsem nove poteze in začnejo goljufati, postanejo nasilni ali spremenijo spolne navade, postanejo lahko sumničavi, prestrašeni ali pretirano zaupljivi. Ob stikih s tujci, ob nalogah katerim niso kos (pa čeprav je to samo oblačenje) ali ob hitrih spremembah v okolju lahko nenadoma postanejo sovražno razpoloženi in nasilni.


Izguba spontanosti

Povsem običajno je, da se občasno naveličamo gospodinjskih opravil, zadolžitev v službi ali drugih družbenih obveznosti. Toda večina med nami prične po dopustu ali drugačni spremembi z novim elanom izpolnjevati obveznosti.

Ljudje z demenco pa postajajo vedno bolj pasivni, potrebujejo vedno več spodbud. V začetku še obvladujejo enostavne in zahtevnejše situacije v družbi, vendar so ob tem vznemirjeni in napeti. Kasneje se družabnim srečanjem raje izognejo in iščejo zavetje v družinskem krogu.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Demenca

Demenco lahko povzročijo različne dolgotrajne ali napredujoče bolezni, ki uničijo možganske celice.

Demenca se kaže z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Običajno jih spremlja zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije.

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence (50-60% vseh demenc) in njena pogostnost s starostjo strmo narašča. Pogost vzrok demence so tudi možganske kapi.

Začetne spremembe pri osebah z razvijajočo se demenco se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili. Ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja. Prej resni in zadržani lahko postanejo nenavadno šegavi s pogostejšimi neustrezni dovtipi, oslabljenim občutkom za oliko, oblačenje ali osebno nego.

Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo. Pogosteje pozabljajo imena ali založijo posamezne predmete. Težave s spominom so pri starejših pogosto prisotne, vendar niso vse težave te vrste znak demence. Pri sicer zdravih starejših so posledica neuspešnega priklica vsebin, ki so bile uspešno zapomnjene. Težave se ne stopnjujejo in tudi izraziteje ne zmanjšujejo uspešnosti starejšega človeka.

Običajno oseba z demenco uspešneje opiše doživetja iz zgodnejših življenjskih obdobij, vendar pa je pri tem časovno zaporedje dogodkov neustrezno. Izrazitejše težave opazimo, ko naj bi se spomnil nedavnih dogodkov. Čeprav pravilno pove, kje je živel, delal, kdaj se je poročil ali pa brez težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo.

Naloge, ki so jih prej z lahkoto opravili, kasneje zahtevajo od njih vse večje napore.

Z napredovanjem demence pa se ne zmanjšuje le sposobnost prerisovanja temveč tudi sposobnost reševanja zahtevnejših in kasneje tudi enostavnejših nalog. (Primer sposobnosti risanja ure. V vseh primerih smo prosili varovance naj narišejo uro s številkami in kazalci tako, da bo kazala 11:10.

Pogosto kažejo ob opravljenih enostavnih nalogah pretirano zadovoljstvo. Ponavljajoče se, rutinske vsakodnevne aktivnosti lahko opravljajo uspešneje. Zaposlitev ali druge zahtevnejše aktivnosti postanejo zanje zelo obremenilne.

Zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se stopnjujejo napetost, obupanost ali občutki manjvrednosti.

Z nadaljevanjem bolezni se zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje. Med pogovorom teže najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom, teže dojamejo simbolno izražanje. (Primer spisa bolnika z Alzheimerjevo boleznijo)


Ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev ali samostojno potovati. Brez pomoči gredo le še do bližnje trgovine. Hitro zatavajo zaradi težav, ki jih imajo z orientacijo. Potrebujejo vedno več nadzora in tudi več vzpodbud pri aktivnostih, ki jih veselijo in jih še zmorejo.

Popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari, brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi. Posamezne osebnostne poteze lahko postanejo izrazitejše.

Svojce pogosto obtožujejo kraje za stvari, ki so jih založili in so nanje pozabili. Preganjalne blodnje so lahko zelo izražene, vendar so le redko urejene v sistem blodenj. Ker se počutijo ogroženi, so varovanci ob tem napeti, nezaupljivi, sumničavi, jezni, izjemoma tudi fizično agresivni.

Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo, kot da se ne bi nič zgodilo. Nekateri pa ne pokažejo niti primernega veselja niti žalosti. Čeprav ne opazimo mimike, ki bi izrazila čustvovanje, lahko izrazijo ugodje ali nezadovoljstvo s posameznimi besedami, glasovi ali telesnimi gibi. Njihovi odzivi so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da na omejen način še vedno zaznajo občutek topline in varnosti ali negotov, spreminjajoče se okolje. Topel nasmeh, stik z očmi, morda nežen dotik z roko ali objem preko ramena sporočajo, da je v skrbnih in prijateljskih rokah.

Kasneje ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov ali pa prepoznajo povsem neznane osebe kot znance iz preteklosti. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu. Najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta, kot tudi ne kje se nahajajo.

Vedno potrebujejo stalen nadzor, ker lahko pustijo prižgan plin ali spijejo čistila, ki so jim dosegljiva, misleč, da so užitna. Nadzor je potreben tudi v nočnih urah, saj so pogosto nespečni. Čeprav je najprimernejše domače okolje, v katerem so preživeli večino življenja, je včasih potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.




_________________
Lep pozdrav
Marjan